Natisni

Zgodovina panevropske ideje

Panevropa je najstarejša organizacija, ki poziva k združitvi evropskih držav. Panevropska ideja se je izoblikovala leta 1922, ko je Richard Coudenhove Kalergi (avstrijski politik, diplomat in filozof) napisal panevropski manifest, v katerem je pozval vse evropske države k miroljubnim medsebojnim odnosom in k začetku združevanja, leto kasneje pa je svoje videnje dodatno razširil in argumentiral v samostojni knjigi. Zamisel o združeni Evropi (panevropska ideja) se je tako rodila kot odgovor na prvo svetovno vojno ob ugotovitvi, da je ta s svojim materialnim in duhovnim razdejanjem pripeljala Evropo na rob propada, in ob spoznanju, da je ta vojna posledica nacionalnega egoizma, ki bo nujno pripeljal do novih katastrof svetovnih razsežnosti. Na veliko žalost so se napovedi o novi (drugi) svetovni vojni uresničile. Kalergi je sprevidel, da Evropa v novem svetovnem političnem redu ne bo mogla preživeti, če bo še naprej razdeljena na posamezne države. Zato je v svojem manifestu zapisal:

»/…/ v Evropi vladajo mednarodna anarhija, nasilje močnejšega nad šibkejšim, latentno vojno stanje, gospodarska razcepljenost, politične intrige. /…/Obraz Evrope je obrnjen nazaj namesto naprej.«

Združevanje v eno evropsko entiteto je videl kot nujnost, če želi Evropa ostati še naprej ena najpomembnejših svetovnih regij. Njegovo ključno panevropsko vprašanje se je glasilo, ali lahko Evropa v svoji politični in gospodarski razcepljenosti ohrani svoj mir in svojo samostojnost nasproti vzpenjajočim se izvenevropskim svetovnim silam ali pa je prisiljena, da se za rešitev svoje eksistence organizira v zvezo držav. Kalergijeva ideja je dobila prve realpolitične aplikacije po koncu druge svetovne vojne. Čeprav Evropa z današnjo Evropsko unijo deloma ubira pravo pot, da uresniči panevropsko idejo, jo do izpolnitve čaka še nekaj ključnih korakov, napredek pa ovirajo tudi številne stranpoti.  

Kalergi je v svojem panevropskem manifestu posebej izpostavil pereči problem nacionalnega egoizma, ki je tlel na evropskih tleh in je privedel do druge svetovne vojne. Načine, kako nacionalni egoizem onemogočiti, je videl predvsem v:

  • institucionalni preureditvi Evrope v novo skupnost, ki bo temeljila na sodelovanju in enakopravnosti vseh njenih narodov, 
  • ustvarjanju nove paradigme mednarodnega sodelovanja temelječe na spoznanju, da politika, ki upošteva samo racionalnost nacionalnega interesa brez upoštevanja enakih interesov drugih, pripelje v mednarodnih odnosih do negacije racionalnosti in s tem v katastrofe, ki ob današnjih tehničnih sredstvih lahko ogrozijo sam obstoj človeštva. 

Mogoče se dozdeva, da je panevropska ideja zgolj utopija ali še ena tistih idej, ki je obsojena, da ostane le na papirju. Vendar je Kalergi tudi na to ponudil odgovor:

»/…/ vsako veliko zgodovinsko dogajanje se je začelo kot utopija in končalo kot realnost. /…/ Dokler verjamejo v Panevropo tisoči, je utopija; šele ko vanjo verjamejo milijoni, je politični program; kakor hitro vanjo verjame sto milijonov, je uresničena.«