Natisni

Poročilo s V. simpozija Otto von Habsburg na Dunaju

»Če danes nekdo kritizira katero izmed skupnih evropskih politik, je v istem trenutku označen za evroskeptika.« (Rainhard Kloucek)

Slovensko panevropsko gibanje je v sodelovanju s Panevropo Avstrije in avstrijskim institutom za evropsko kulturo organiziralo V. simpozij Otto von Habsburg z naslovom Subsidiarnost, suverenost, država in državljan: od načel do rešitev, ki je potekal 23. aprila 2016 na Dunaju. Namen dogodka, ki se ga je udeležilo preko 150 ljudi iz več evropskih držav, je bil razpravljati o prihodnosti Evropske unije s poudarkom na tistih načelih, ki jih v zadnjih letih evropske države uporabljajo predvsem za skrivanje svoje odgovornosti. To sta subsidiarnost in suverenost, dva temelja, na katerih je zgrajen evropski pravni in politični sistem. Razprava je bila prav tako usmerjena v odnos med državo in državljanom, kakšna je vloga obeh pri zagotavljanju in izgradnji stabilnega družbeno-političnega okolja in prostora za ustvarjanje gospodarske blaginje.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je v svojem govoru spomnil na pomen subsidiarnosti ter pomembnost tega načela za delovanje Evropske unije. Država je velikanska in zapletena struktura, ki služi svojim državljanom. Dandanes je država preobremenjena, kar pa lahko v določenem trenutku pomeni celo grožnjo; bolj kot je država obremenjena, slabše opravlja svoje poslanstvo in posledično se kopiči nezadovoljstvo njenih državljanov. Skozi novejšo zgodovino so se vedno znova odpirala ista vprašanja: koliko države je potrebno, kakšna naj bo njena vloga, koliko naj določa gospodarstvo itd. Vendar pa lahko danes vidimo, da država vse bolj postaja gospodar svojih državljanov, namesto da bi jim služila. Subsidiarnost lahko premosti težave, ki izhajajo iz tega stanja in hkrati ponudi odgovor, kako graditi bodočo ne le državno temveč tudi evropsko družbo. Potrebno je opolnomočiti državljane, da začnejo prevzemati večjo družbeno in osebno odgovornost.

Kot je izpostavil Gaiser, je Evropska unija danes pod velikim pritiskom. Ponovno tvegamo, da postane skupek starih držav s starimi vzorci vladanja. Evropo ponovno razjedajo populistična gibanja, zato si vlade prizadevajo vsaka po svoje obvladovati strasti. Vendar pa tudi skupni projekti niso več zagotovilo za pomiritev evropskih državljanov. Kot primer je navedel uvedbo skupne valute, ki pa še zdaleč ni prinesla skupne evropske vizije. Lokalni in regionalni voditelji krivijo Evropsko unijo za njeno neuspešnost, medtem ko EU skuša nase prevzemati čim več odgovornosti, s čimer pospešuje nezadovoljstvo državljanov. Evropska unija mora decentralizirati svoje politike, razbremeniti Bruselj in omogočiti prave demokratične procese na nižjih ravneh. Subsidiarnost je del vsake evropske pogodbe, vendar pa ne služi drugemu kot zagotavljanju suverenosti držav. Namesto, da bi bilo načelo subsidiarnosti rešitev, predstavlja del evropskega problema.

Severin Meister je poudaril, da je Evropa v tem trenutku politično zelo šibka, kar lahko spoznamo, če primerjamo delovanje EU v drugih regijah sveta nasproti nekaterim velesilam kot sta Kitajska ali ZDA. Medtem ko imata Kitajska in ZDA zunanjepolitično strategijo za vsako svetovno regijo posebej, se Evropa utaplja v iskanju svoje lastne prihodnosti. Evropa mora nujno oblikovati strategijo, kako obvladovati in se odzvati na vedno nove geopolitične realnosti. EU ne sme delovati zgolj reaktivno, se začeti odzivati na dogodke, ko so se zgodili – imeti mora proaktiven pristop in vnaprej oblikovati način odzivanja. Prav tako je za prihodnost skupne EU pomembno, da nenehno išče nove rešitve, ne le zgolj ad hoc rešitve. Takšen primer je finančna kriza, ki v Evropi še vedno traja in pesti marsikatero državo, vendar mediji o tem ne poročajo zaradi drugih kriz, predvsem begunske, EU pa je to stanje spretno izkoristila za odvračanje pozornosti od finančne krize. V tem pogledu ne smemo zanemariti svetovnega gospodarskega neravnotežja, ki se povečuje in s tem kliče po novih finančnih krizah.

Evropsko unijo trenutno najbolj pesti begunska kriza, za katero evropske države ne najdejo skupne rešitve. EU bi morala najti način, kako preprečevati begunsko krizo v državah izvora, vendar zaradi odsotnosti skupne zunanje politike tega ne more storiti. Nasprotno, odsotnost enotnega pristopa spodbuja migracije, ki se prevečkrat končajo s tragičnim koncem. Begunska kriza pa je razkrila še eno veliko pomanjkljivost EU, in sicer odsotnost skupne evropske obveščevalne službe. Podatki, ki jih države pridobijo ob popisu migrantov, niso vedno na razpolago vsaki obveščevalni agenciji. Evropa pa nenazadnje izgublja tudi svojo kulturno moč, ki jo je nekdaj imela, da je lahko spreminjala družbeno okolje. Če je bila Antična Grčija pred svojim propadom le še kulturna destinacija za Rimljane, na katere kulturno ni mogla več vplivati, postaja EU vse bolj socialna destinacija, kjer s svojim sistemom ne zna vplivati na družbeno spreminjanje in prilagajanje.

Rainhard Kloucek, generalni sekretar Panevope Avstrija, je na začetku izpostavil veliko medijsko-komunikacijsko težavo pri razpravljanju o Evropski uniji – če danes nekdo kritizira ali zgolj kritično ovrednoti katero izmed evropskih politik, je v istem trenutku označen za evroskeptika. Takšno ozračje vodi k družbeni apatiji in občutku, da so državljani nemočni in ne morejo prispevati k oblikovanju evropskih politik. S tem pa država (kot tudi Evropska unija) pri svojih državljanih ne spodbuja občutka odgovornosti. Državljani se dalje zato ne morejo poistovetiti z državnimi ali celo evropskimi politikami. Država bi morala igrati vlogo tistega, ki spodbuja kritično razmišljanje in udejstvovanje državljanov ter civilne družbe za izgrajevanje boljših evropskih politik. Zavedati se moramo, da je bila Evropa ustvarjena na temeljih različnih idej, ki so prišle iz različnih držav in družbenih okolij. Vsem idejam pa so bila skupna načela, na katerih se je Evropa skozi stoletja in tisočletja izoblikovala.

Knez Hans Adam Lihtenštajnski je poudaril, da bo morala država v tretjem tisočletju zavzeti drugačno vlogo, kot jo je imela do sedaj. Z globalizacijo in vse večjo integracijo držav se je vloga držav spremenila do te mere, da njen primarni namen ni več zgolj izvajati nadzor nad prebivalstvom z namenom zagotavljanja stabilnega varnostnega in političnega okolja, temveč mora začeti poslušati in razumeti svoje državljanje, njihove potrebe in želje. Država mora postati mediator raznolikosti interesov in pogledov ter znati uskladiti želje svojih državljanov.

Karl von Habsburg je uvodoma izpostavil, da je simpozij namenjen nadaljevanju razprav o prihodnosti Evrope in Evropske unije, ki jih je začel Otto von Habsburg. Pomembno je, da o evropski prihodnosti in njenih politikah razpravlja civilna družba in podaja svoje predloge in videnja. Subsidiarnost v procesu odločanja se začne pri posamezniku. Panevropsko gibanje že desetletja zasleduje prav ta cilj, saj s svojimi dogodki in razpravami bistveno pripomore k razumevanju skupnih evropskih politik, hkrati pa deluje kot forum, kjer lahko državljani s svojimi predlogi prispevajo k procesu nastajanja novih politik.

Govor Larisa Gaiserja lahko najdete tukaj.