Natisni

Skupne moči državljanov za skupno evropsko prihodnost

Ljubljana, 1.–3. december 2017

Slovensko panevropsko gibanje je 1. in 2. decembra 2017 organiziralo prvo mednarodno konferenco z naslovom Skupne moči državljanov za skupno evropsko prihodnost. Konferenca, ki je potekala v okviru istoimenskega projekta, finančno podprtega v okviru programa Evropa za državljane Evropske unije, je bila namenjena razpravi o sedanjem stanju Evropske unije in obetih za njen prihodnji razvoj. Pet tematskih razprav je bilo namenjenih izmenjavi pogledov o konceptu evropskega državljanstva, odnosu evropskih institucij do držav članic, evropski institucionalni reformi, evropskim politikam na nacionalni ravni ter prihodnosti Evropske unije. Konference se je udeležilo 109 udeležencev iz 20 držav.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, se je v svojem govoru dotaknil ključnih poudarkov projekta, pri čemer je poudaril, da se Evropska unija sooča z izzivi, ki jih mora nujno nasloviti, kot so Brexit, politična kriza, s katero se še vedno sooča, vprašanjem Katalonije ter potreba po institucionalni reformi, ki jo Evropska unija nujno potrebuje, če želi ohraniti legitimnost v mednarodni politiki in med državljani. Izpostavil je tudi pomembnost finančnih mehanizmov za civilno družbo, saj lahko le tako uspešno prispeva k oblikovanju konstruktivnih rešitev in predlogov.

Milan Brglez, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, je v nagovoru izpostavil težavo počasnega razvoja evropskih politik, ki je posledica medinstitucionalnih odnosov. Zaradi tega se Evropska unija prepočasi odziva na glavne geopolitične spremembe v mednarodnih odnosih kot so migrantska kriza, naraščajoči evroskepticizem in nacionalistične težnje. Evropska unija bi morala postati institucija, ki bi krojila mednarodno dogajanje, ne le pasivno sledila dogodkom. Prihodnost Evrope zato leži v tesnem sodelovanju med vsemi deležniki in predvsem v strateškem dialogu, ko gre za iskanje skupnih rešitev.

Zoran Stančič, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, je odnose med Evropsko unijo in njenimi državljani ilustriral s podobo vode in ribe. Šele ko ribo vzameš iz vode, ugotoviš, kakšno je sobivanje. Ravno zaradi tega je pomembno, da državljani med seboj razpravljamo o tem, kako vidimo Evropsko unijo, naše pravice in možnosti. Za Slovence je Evropska unija pomembna, saj nam ta predstavlja okvir, kjer je glas male države slišan na širšem evropskem parketu. Izpostavil je belo knjigo o Evropi in izpostavil, da je zelo pomembno, da EU naslavlja potrebe državljanov.

Alain Terrenoire, predsednik Mednarodne panevropske unije, je izrazil prepričanje, da se v politično nestabilnih časih ne moremo preveč zanašati na evropske birokratske postopke, ki bi ščitile evropske vrednote in interese. Evropska unija bi morala delovati kot neodvisna suverena sila, ki bi se bila sposobna spopadati z zunanjimi in notranjimi izzivi. S tega gledišča je še vedno precej odvisna od drugih svetovnih sil, zaradi česar smo strateško in geopolitično odvisni od drugih. Dolžnost vsakega posameznika je torej, da prevzame aktivno vlogo in začne uresničevati evropske vrednote in negovati skupne dosežke.

Prvi panel z naslovom Evropsko državljanstvo – zakonodaja in pravice je bil namenjen predvsem razpravi o tem, kako državljani razumejo koncept evropskega državljanstva, kaj za njih pomeni biti del EU ter kakšen je njihov odnos do oblikovanja evropskih politik.

Dejan Hribar, generalni sekretar Slovenskega panevropskega gibanja, je uvodoma predstavil nekaj ključnih pravic in dosežkov, ki jih državljani najbolj prepoznavajo in so neposredno povezani z evropskim državljanstvom. Iztočnica za pogovor z gosti je bilo tudi vprašanje o tem, do kolikšne mere državljani zaupajo evropskim politikom in politikam.

Adolfo Morganti, predavatelj na univerzi San Marino, je uvodoma poudaril, da je Evropska unija zgrajena na temelju subsidiarnosti, kar pomeni, da morajo države zadeve doreči oziroma rešiti najprej na nacionalni ravni in jih kasneje prenesti na evropsko raven. Evropska unija je izjemno pomemben okvir za delovanje malih držav, saj lahko svoje interese prenašajo na višjo raven, hkrati pa jih institucionalni okvir ščiti pred velikimi državami. S tem imajo male države možnost ohranitve in prosperiranja. Evropska unija ni pomembna le za male države članice Evropske unije temveč tudi za male države kot so San Marino, Andora in Monako, med katerimi poteka intenziven dialog. Evropsko državljanstvo je v pretežni meri še vedno razumljeno kot podaljšek nacionalnega, ki pa lahko hitro prevlada, če Evropska unija zaide v težave. Državljanstvo je zato potrebno gledati tako s političnega, sociološkega kot kulturnega vidika. Na primeru San Marina je državljanstvo na eni strani družbena pogodba med dediščino razsvetljenstva in na drugi strani dediščina politične tradicije. Zato državljani San Marina pojmujejo svoje državljanstvo kot čast in ponos, ki izhajata iz zgodovinskih dosežkov. In prav to bi lahko bila osnova za pojmovanje evropskega državljanstva – državljani članic Evropske unije bi morali biti na evropsko državljanstvo ponosni, saj je to nekaj, kar je nastalo z zgodovinskim trudom.

Matevž Tomšič, predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, je evropsko državljanstvo opisal kot politično kategorijo na način pravic in obveznosti oziroma kulturno kategorijo na način vrednot in idej. Evropsko državljanstvo bi moralo biti bolj osvetljeno z vidika skupne perspektive evropskih vrednot in identitete. Te lahko glede na zgodovino iščemo v judovsko-krščanski tradiciji, demokraciji in sekularizmu. Evropska unija pogosto kritizirajo kot elitistični projekt z velikim demokratičnim deficitom, vendar je ključna težava evropske participatorne demokracije pomanjkanje evropskega demosa. In ravno evropsko državljanstvo bi lahko zapolnilo to vrzel. Različne krize so povzročile izgubo zaupanja v evropske politične elite, ki so ustvarile ovire za skupno evropsko identiteto. Povedano drugače, evropsko državljanstvo je način, kako zgraditi evropsko identiteto.

Bent Norby Monde, ustanovitelj evropske platforme Europe’s People’s Forum (Danska), je pravice, ki izhajajo iz naslova koncepta evropskega državljanstva, opisal kot nekaj, kar ima neposreden vpliv na pravice vsakega posameznika. Pri tem igra vloga medijev izjemno pomembno vlogo. Mediji do določene mere poročajo o vidikih politikov o Evropski uniji in njenih politikah, vendar se vedno znova poraja dvom, ali je njihovo mnenje hkrati tudi mnenje širše javnosti. O pravicah državljanov sta se v zadnjih nekaj letih izoblikovala dve mnenji: prvo govori o pravicah kot nekaj dobrega, drugo pa kot socialni dumping. Politične elite so tiste, ki imajo pri tem odločanju največji vpliv na oblikovanje politik, medtem ko imajo državljani občutek, da s svojimi razpravami ne prispevajo veliko k temu procesu. Državljani, ki so glasovali za skrajne politične opcije, se tako počutijo prikrajšane, zato se zatekajo nazaj k nacionalnim potikam. Zato bi evropsko državljanstvo moral biti instrument Evropske unije, preko katerega bi v procese odločanja vključevali državljane.

Patricia Mindus, predavateljica na univerzi Uppsala (Švedska), je osvetlila pomen izstopa Velike Britanije iz Evropske unije ter kaj to pomeni v okviru koncepta evropskega državljanstva. Ugotovitev, iz katere je potrebno osvetliti to temo, je, da imajo ljudje v različnih državah EU različne statuse v istih pogojih. S pravnega vidika je izguba evropskega državljanstva v primeru Brexita za veliko število prebivalstva neprostovoljna. Država, ki izstopi iz EU, tako ne more več uživati pravic, ki jih nudi evropsko državljanstvo. Za veliko ljudi pomeni evropsko državljanstvo biti vključen v odločevalske procese in tako pripadati določeni skupnosti. Evropsko državljanstvo prav tako prinaša pravice in obveznosti, pri čemer evropski državljani v največji meri poznajo pravico do prostega gibanja, vendar se hkrati ne zavedajo obveznosti, ki izhajajo iz tega naslova. Zaradi tega so tovrstne razprave in ozaveščanje državljanov ključnega pomena, saj s tem dvigujemo raven poznavanja samega koncepta evropskega državljanstva.

 

Drugi panel z naslovom Odnosi med evropskimi institucijami in državami članicami je bil namenjen razpravi o vlogi evropskih institucij pri oblikovanju nacionalnih politik ter koliko evropske institucije upoštevajo interese držav članic.

Rainhard Kloucek, generalni sekretar Panevrope Avstrije, je uvodoma orisal evropski medinstitucionalni odnos ter njihov vpliv na pripravo evropskih politik. Glede na trenutno stanje bi bilo potrebno evropski institucionalni okvir reformirati, da bi EU hitreje in učinkoviteje reagirala na družbene, politične in gospodarske spremembe v Evropi. Zaradi te okorelosti imajo države članice vtis, da so njihovi interesi premalo upoštevani. Obratno pa države članice od EU ne dobijo pravočasnih in usklajenih signalov na izzive, s katerimi se Evropa sooča.

Karl von Habsburg, predsednik Panevrope Avstrija, je izpostavil, da je potrebno, ko govorimo o evropskih institucijah, pogledati ustanovne dokumente in razumeti duh, v katerem so ustanovni očetje ustvarili institucije. Idejni očetje Evropske unije so preživeli dve svetovni vojni in se bojevali proti nacionalizmom, ki so bili eden ključnih povodov za ustanovitev skupne Evrope. V tistem času je bil prav tako prisoten duh po spremembah. Drugi razlog pa je bil ustvariti prostor miru in varnosti. Evropa kot bogati kontinent potrebuje dober varnostni mehanizem, da ohrani to bogastvo. Tretji ključni element pri ustvarjanju skupne Evrope pa je bil zagotoviti vladavino prava, v okviru katerega bodo državljani uživali pravice in svoboščine. Šele ko na Evropo pogledamo od zunaj se zavedamo, da nas druge skupine držav (kot npr. ECOWAS) občudujejo. Ko danes pogledamo na evropske institucije, žal ne čutimo več duha, s katerim so bile ustvarjene. Ta občutek še bolj poglabljajo zapleteni in okoreli odnosi medinstitucionalni odnosi.

Gyula Csurgai, predavatelj na šoli International Studies and Multilateral Diplomacy (Švica), iz predstavil nekatere analize in študije, ki kažejo na to, da bo Evropska unija do leta 2040 razpadla. Vsaka večja kriza, ki se pojavi, predstavlja na eni strani grožnjo za EU, na drugi pa priložnost za posamezne države. Pobuda za oživitev za celotno EU bi lahko prišla iz Srednje Evrope, s čimer bi omilili Brexit in uravnotežili prevladujočo vlogo Nemčije. Srednja Evropa ima bolj realpolitični pristop k oblikovanju Evrope in bolj temelji na subsidiarnosti – to pa sta dve ključni prvini, ki EU manjkata. Evropska kriza še vedno ni končana, ker evro območje še vedno ni v najboljšem stanju, da bi se lahko uspešno spopadel z naslednjo večjo gospodarsko krizo. Na drugi strani je nujno potrebno vzpostaviti ustrezne varnostne strukture, ki bi bile sposobne prepoznati in ukrepati pri nacionalnih in evropskih grožnjah. EU pa se mora soočiti še eno pomembno zadevo, in to je z oblikovanjem strategije in vizije, s katero bo sposobna odgovoriti na ključne izzive kot so npr. Katalonska kriza, razmere v Ukrajini, na Bližnjem Vzhodu ipd. Po njegovem mnenju evropski multikulturalizem z neevropskimi identitetami ne more biti rešitev za Evropo, saj mora Evropa najprej sama izoblikovati lastno evropsko identiteto.

Emanuelle Sessa, raziskovalec na Euro-Mediterranean Economists Association (Španija), vidi kot temelj razvoja enotnejših evropskih politik v sredozemski regiji, saj mora tu EU iskati rešitve za varnost in sodelovanje. Ocenjuje, da evropsko partnerstvo ne deluje v smeri win-win situacije, saj države severne Afrike izgubljajo v primerjavi z evropskimi (sedaj predvsem na račun migracij). Kako in kdo oblikuje evropske politike, se lepo odraža na primeru razvojne pomoči, ki jo usmerjajo nacionalni interesi najbolj pomembnih evropskih držav. Eno ključnih težav predstavlja odsotnost politične odgovornosti tako politikov kot evropskih institucij. S tem dajejo tudi zgled državam in evropskim državljanom, kako ravnati na nacionalni ravni. Problem evropskih institucij je tudi v tem, da se v največji meri odzivajo na izzive, nimajo pa jasno izdelane vizije, s katero bi igrale aktivno vlogo. Zato kot ključen izziv prihodnosti Evropske unije in integracije vidi v uravnoteženju med evropskimi institucijami.

Willem Pieter de Groen, raziskovalec na Centre for European Policy Studies (Belgija), je medinstitucionalni odnos osvetlil na primeru finančne krize iz leta 2008. Bančne izgube so hkrati pomenile javne izgube, kar je bilo zelo problematično gledano z vidika svetovne ekonomije. EU banke so prejele več kot 4,8 trilijone državnih pomoči (t.j. 33 % BDP Evropske unije). Države članice niso imele strukturnega načrta za reševanje bank dokler niso ustanovili bančne unije – skupni nadzorni mehanizem in mehanizem skupnega ukrepanja. Izpopolnitev bančne unije je najbolj pomembna naloga EU, če se želi v prihodnosti izogniti ponovnim finančnim nestabilnostim. Vendar je v trenutku, ko je kriza popustila, volja za nadgrajevanje in izpopolnjevanje bančne unije ponovno usahnila, kar kaže na sliko odnosov med institucijami EU in državami članicami.

Giacomo Morabito, predsednik Mediterranean Affairs (Italija), je kot enega večjih problemov EU izpostavil komunikacijski deficit oziroma slabo komuniciranje EU institucij z državami članicami in njenimi državljani. To se je odrazilo na več področjih, npr. upadu odstotka volivcev na volitvah, vzponu nacionalizmov in povečanju stopnje evroskepticizma. EU je v preteklosti pokazala celo nekaj agresivnejših potez nasproti državam članicam, ko je šlo za uveljavljanje evropskih politik (primer težave migracij) – s tem pa izgubila legitimnost v marsikateri državi. Migracije so tudi eden od preizkusov medinstitucionalnih odnosov in odnosov med evropskimi institucijami in državami članicami. Rešitev vidi predvsem v ustreznejšem komuniciranju evropskih politik, še bolj pa v enotnejših politikah, s čimer bi dala EU vtis, da deluje v prid vsem evropskim državljanom.

 

Tretji panel z naslovom Evropska institucionalna reforma, je bil namenjen razpravi o tem, kako bi morali reformirati evropske institucije, da bi bile sposobne hitrejšega odziva na družbeno-politične izzive, pospešiti odločevalski proces in pri tem aktivneje vključevati države članice.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je uvodoma izpostavil, da zapletena medinstitucionalna pravila otežujejo sprejemanje hitrih odločitev, ki so v globalnem svetu nujne. Hkrati pa ta struktura onemogoča sprejetje ustreznih strateških dokumentov, ki bi Evropsko unijo postavile na svetovni zemljevid proaktivnih skupnosti. Redefiniranje odnosov in pravil med Evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in evropskim Svetom je nujno.

Damir Črnčec , predsednik Inštituta za globalne študije (Slovenija), je izpostavil, da se je Evropska unija v času finančne in gospodarske krize razdelila najprej na sever in jug, nato še na vzhod in zahod. Evropska unija je v realpolitičnem pogledu še vedno skupnost suverenih držav, kar onemogoča politikom uspešno skupno evropsko spopadanje z izzivi, kakršna je migracija – zato so se države zatekle k postavitvam ograj in h krepitvi varnosti. Eden večjih izzivov za prihodnost Evrope je islamizacija (toleriranje šeriatskega prava) in pa (namerno) pozabljanje evropskih judovsko-krščanskih korenin in s tem izginjanje evropske identitete. Ena ključnih dilem je, kako se bodo na takšne izzive odzvale evropske institucije ter kakšne ukrepe bodo sprejele.

Sophia Russack, raziskovalka na Centre for European Policy Studies (Belgija), se je osredotočila na supranacionalno in medinstitucionalno ravnjo evropskih politik, kjer bi moralo biti jasno, kdo je odgovoren za oblikovanje katere politike, kar bi dvignilo raven učinkovitosti delovanja EU. Da sistem, kakršen je, ni najbolj učinkovit, priča dejstvo, da je veliko razprav namenjenih prav pristojnostim v odločevalskem procesu. Druga pomanjkljivost odločevalskega procesa znotraj Evropske je ta, da vseh 27 držav članic ne more imeti svojih predstavnikov za vse potrfelje, saj vse države ne morejo (zaradi kapacitet) zagotoviti svojih predstavnikov. Izjemno visoka stopnja birokratizacije pa je hkrati povzročila, da so se evropske institucije oddaljile od svojih državljanov, s tem pa izgubile legitimnost. Evropski državljani zato upravičeno pričakujejo, da bo EU izkoristila trenutek Brexita in naredila prepotrebno evropsko institucionalno reformo.

Luis Lobo Fernandes, predavatelj na univerzi Minho (Portugalska), je Brexit izpostavil kot nekaj, kar je oslabilo EU v času globalnih geopolitičnih izzivov. EU je namenjala premalo sredstev za tiste politike, ki državo ali institucijo spreminjajo v globalnega akterja. Eden izmed razlogov za slabitev moči EU na svetovni ravni je pomanjkanje komunikacije z državljani, drugi razlog pa institucionalna okorelost. EU se sooča s pomanjkanjem skupnostnega pristopa in s prevlado moči evropskega sveta kot najvišje politične avtoritete. Pri vzpostavljanju evropske politične strukture smo pričakovali več intergovernmentalizma, vendar smo namesto tega dobili več političnih centrov moči, med katerimi prednjači Nemčija. Tudi to dejstvo je vplivalo na odločanje Velike Britanije o izstopu iz EU. Če se bo Evropa še naprej soočala z odsotnostjo prosvetljenih elit, se bomo še naprej spopadali z vse večjim porastom nacionalizmov in populizmov, ki bodo ogrožali skupni evropski projekt.

Ondrej Timčo, predstavnik Institute for Democracy 21 (Republika Češka), se je v govoru osredotočil predvsem na volilni sistem, kjer ima državljan dejansko dva glasova: pozitivnega in negativnega. Vse to je postavil v kontekst odtujenosti EU od državljanov, vzponu populizma, nizke volilne udeležbe, zahteve za izstop držav iz EU itd. V takšnih okoliščinah je direktna demokracija zgolj fasada posredne tiranije. Vsak državljan se lahko torej odloči o tem, kakšno prihodnost želi za EU. V teoriji obstaja splošni teorem, ki pravi, da ima vsak državljan en glas z negotovim vrstnim redom prioritet. Glede na okoliščine, v katerih se trenutno nahaja državljan, lahko izglasovanje določenih prioritet prinesejo bodisi strinjanje o politikah bodisi popolno nestrinjanje. Vendar ker evropske politike niso črno-bele, je potrebno razmisliti o spremembi volilnega Sistema na način, da ne bi imel državljan zgolj pozitiven ali negative glas, temveč tudi tretjo različico in s tem večjo in učinkovitejšo participativno moč.

 

Četrti panel z naslovom Prenos evropskih politik na nacionalno raven je bil namenjen razpravi o tem, kako se politike, ki jih sprejemajo v Bruslju, prenesejo na nacionalno raven, kako dobro državljani poznajo proces oblikovanja evropskih politik, kako lahko sami sodelujejo pri njihovem oblikovanju in predvsem, kako evropske politike vplivajo na njihov vsakdan.

Dejan Steinbuch, urednik PortalPlus (Slovenija), je uvodoma izpostavil, da med državljani obstaja občutek odtujenosti ter nerazumevanja politik, ki se pripravljajo v Bruslju in kasneje implementirajo na nacionalni ravni. Samo z dobrim ozaveščanjem, informiranjem kot tudi pojasnjevanjem evropskih politik bomo dosegli, da bodo državljani bolje razumeli vlogo evropskih institucij in predvsem prednosti (kot tudi slabosti), ki jih prinašajo določene politike.

Gordana Đurović, predsednica Črnogorske panevropske unije (Črna gora), je predstavila primer sprejemanja evropskih politik v Črni gori kot državi kandidatki za vstop v EU. Črna gora je kot članica zveze NATO na nacionalni ravni sprožila varnostno sodelovanje, reforme na področju obrambe in varnosti, načrtovanje civilne zaščite, znanstvenega sodelovanja in javnega informiranja. Stopnja podpore približevanju Črne gore Evropski uniji je bil vedno nekje med 50 in 60 odstotki. To pomeni, da interes obstaja, vendar bi morala EU pospešiti postopke približevanja, če želi ohraniti in povečati podporo evropski povezavi. To pomeni, da bi morala več pozornosti namenjati spodbujanju krepitvi nacionalnim politikam, ki so potrebne za vstop v EU. Trenutno največji izziv za evropsko integracijo ostaja institucionalna zmožnost in učinkovitost, kar je ključna težava tudi za ostale države na Zahodnem Balkanu, ki čakajo na vstop v EU. V tem kontekstu čakanja na vstop v EU pa je izpostavila velike investicije Rusije, Kitajske in Azerbajdžana v turizem in gospodarstvo, kar daje vtis, da je tem državam dosti bolj do razvoja Črne gore kot EU.

Matteo Gerlini, predstavnik NATO Defense College Foundation (Italija), je primer prenosa evropskih politik na nacionalno raven ilustriral z vrednotami in načeli, kot jih je uvajal ERATOM. Rimska pogodba je bila v tistem času najpomembnejša pogodba, ki je dala osnovo in izhodišče za sodelovanje tako v gospodarstvu, znanosti itd. Njene ideje takrat ni bilo težko prenesti na nacionalno raven, saj so jo državljani dojemali kot nekaj pozitivnega, nekaj, kar bo zagotovilo mir. Tudi danes bi morala EU delati na politikah, ki bi ljudem ponudila tisto, česar primanjkuje: jasno vizijo in politično enotnost o ključnih politikah in izzivih.

Peter V. Verovšek, predavatlje na univerzi Sheffield (Velika Britanija), je poudaril, da je bila EU ustvarjena z namenom preprečiti skrajni desnici in nacionalističnim silam, da bi razdelili ljudi in ustvarili nove napetosti. EU bi morala najti in izpostaviti tiste identitetne elemente, ki preprečujejo razdvajanje državljanov. Eden ključnih problemov je zaščita socialne države in družbenih vrednot. Nacionalistične sile so ponovno pridobile kontrolo nad njihovimi privrženci, kar je problematično predvsem v kontekstu predstavniške demokracije. Zgolj integracija trga ni dovolj za ohranitev EU in rešitev krize legitimnosti. Katalonska kriza je jasen tovrstni signal evropskim institucijam. Za Slovenijo je neodvisnost postala realnost šele znotraj evropskega konteksta, medtem ko to ne drži za Katalonijo – v njihovem primeru je EU ostala tiho, medtem ko je država članica EU uporabila silo nad lastnimi (evropskimi) državljani. Celotno dogajanje je pokazalo veliko odsotnost širše evropske strategije in vizije.

Maria Helena Guimaraes, predavateljica na univerzi Minho (Portugalska), je na začetku pojasnila, da je ključni element, ki povezuje EU, skupni trg – kljub še vedno precej pomanjkljivim predpisom in večnim težnjam po protekcionizmu. Skupni trg pa hkrati ponuja tudi politike, ki jih državljani najbolj občutijo pri svojem vsakdanu in jih neposredno zadevajo. Skupni trg je dejansko združil tudi države članice ob izstopu Velike Britanije iz EU, kar pomeni, da lahko na tej politiki ponovno začnemo iskati elemente povezovanja. Skupni trg in ekonomske politike so tudi nekaj, kar državljani neposredno občutijo (od prehrane, avtomobilske industrije, kemijske industrije itd.) – zato je v tej politiki tudi večje sodelovanje od spodaj navzgor. Ekonomski nacionalizem se lahko uravnava s pravnimi sredstvi in drugimi regulatornimi mehanizmi. Države članice imajo pri skupnem trgu tudi več moči, saj lahko v primeru kršitev glasujejo za rešitve, ki so bolj nacionalno naravnane. Informacijski sistem Solvit je bil ustanovljen ravno z namenom odpravljati ovire skupnega trga na pragmatičen in hiter način, predvsem na področju administrativnih zadev.

Galerija