V torek, 26. marca 2013, je v prostorih Slovenskega panevropskega gibanja potekalo srečanje z gostom na temo »Sosedska politika Evropske unije v kontekstu globalne regionalizacije«. Tokratna gostja srečanja je bila doc. dr. Ana Bojinović-Fenko, strokovnjakinja za mednarodne odnose in predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Srečanje je povezoval Alen Leban.

Z gostjo smo spregovorili o začetkih pojava globalne regionalizacije, vlogi in pomenu Evropske gospodarske skupnosti in kasneje Evropske unije (EU) v kontekstu globalne regionalizacije ter sosedski politiki EU. Večji poudarek je bil na Evro-sredozemski regiji, ki je ena večjih neformalnih, a izredno pomembnih svetovnih regij z množico zunanjih akterjev in področij sodelovanja.

Dr. Bojinović-Fenko se je dotaknila pomena regionalizacije sveta, ki je eden pomembnejših procesov znotraj mednarodne skupnosti v zadnjih desetletjih. Med posameznimi ekonomskimi unijami in političnimi zvezami so se začela oblikovati bilateralna sodelovanja (npr.: med ZDA in ASEAN je nastal APEC; med EU in ASEAN je nastal ASEF), ki odražajo interese teh regij in določajo področja sodelovanja. Evropska gospodarska skupnost (kasneje EU) je sodelovanje z drugimi svetovnimi regijami najprej osnovala na trgovinskih sporazumih, ki so kasneje prerasli v večplastno sodelovanje. Tudi sicer je dr. Bojinović-Fenko izpostavila vedno večji pomen sodelovanja med regijami, saj so kot takšne večji (od posameznih držav) in tudi ekonomsko privlačnejši akterji.

Pri zgodovini Evro-sredozemske regije je potrebno poudariti, da EU tega območja dolgo ni dojemala kot regijo, temveč kot območje držav, s katerimi je koristno sodelovati, predvsem z gospodarskega in varnostnega gledišča EU. EU se je šele v začetku 90-ih začela intenzivno osredotočati na Evro-sredozemsko regijo in rezultat sodelovanja je bil zapis ciljev, ki so jih dosegli z Barcelonskim procesom leta 1995. Dr. Bojinović-Fenko je poudarila, da je EU za osnovo svojega partnerstva v Evro-sredozemski regiji vzela model OVSE (t.i. tri košarice področij sodelovanja), saj sama ni znala oblikovati svojih ciljev, poleg tega pa je imel OVSE že v 80-ih v regiji dosti večji vpliv in predvsem kredibilnost. EU tudi po tem ni uspela razviti dovolj uspešnega skupnega ekonomskega modela sodelovanja (še vedno je pomembnejše bilateralno sodelovanje), še manj pa zagotoviti mir in stabilnost v regiji, kar so si želel predvsem države Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Na vprašanje, ali je / bo arabska pomlad prinesla drugačno prihodnost in sodelovanje, je težko odgovoriti, saj sta politična neenotnost in gospodarska kriza v EU tista dejavnika, ki bosta odločala o prihodnosti sodelovanja v Evro-sredozemski regiji.

Alen Leban

Fotogalerija: