Drugi dan mednarodne konference Evropski državljani za evropsko zunanjo politiko, 5. oktobra 2013, se je začel s panelom na temo izzivov zunanje politike EU. Namen panela je bil osvetliti, s katerimi izzivi se sooča zunanje politike Evropske unije (EU) in kako vplivajo na oblikovanje vizije in strategije EU. Panel je povezoval John Hildred (predsednik Študentske iniciative Diplomatske akademije na Dunaju), ki je uvodoma izpostavil, da se EU sooča z velikimi zunanjepolitičnimi izzivi, na katere se mora nujno najti prave odgovore.

Christian Stadler, profesor na Univerzi na Dunaju, je v svojem govoru osvetlil tri razsežnosti evropske zunanje politike: notranjo (kamor sodijo evropsko državljanstvo, koncept evropskega demosa in polisa), sosedsko politika (kjer si različne evropske države in zveze držav prizadevajo ohraniti vpliv v evropskih sosedskih regijah) in globalno (kjer mora EU jasno definirati zunanjo politiko nasproti trem svetovnim geopolitičnim regijam: ameriški z ZDA in Brazilijo na čelu, azijski s Kitajsko in Indijo na čelu ter bližnjevzhodno s Turčijo in Iranom na čelu). Izpostavil je še druge pomembne elemente zunanje politike, ki jih vsekakor EU pri oblikovanju strategij in vizije ne sme zanemariti: migracije, kultura, energija, okolje in voda. Poseben poudarek je namenil varnosti Evrope, predvsem pa varnosti valute evro. Evropa trenutno ni vojaško ogrožena, temveč finančno, kajti evro je edina šibka točka, ki jo lahko mednarodni finančni trgi napadajo. Evro je tisto sredstvo, ki ga ne ščiti nobena suverena država, države EU in evro območja pa niso dovolj enotne, da bi učinkovito branile ta sistem.

Guillame Xavier-Bender, predstavnik nemškega Marshallovega sklada Združenih držav Amerike, je povedal, da njihov sklad opazuje predvsem gospodarsko diplomacijo kot del zunanje politike EU. EU po njegovem mnenju igra bolj povezovalno ali moderatorsko vlogo med državami kot proaktivno, kar jo močno ovira pri gospodarski konkurenčnosti nasproti večjim svetovnim gospodarskim silam. Zato zunanjo politiko EU še vedno vidi bolj kot spisek želja kakor konkretno vizijo ali strategijo. Ena izmed pomembnih nalog sklada je tudi raziskovanje javnega mnenja tako evropskih kot ameriških državljanov, pri čemer je poudaril, da se mnenje glede gospodarstva in vojaškega posredovanja kot sredstva zunanje politike močno razlikujeta. Po njegovem mnenju bo imela EU pravo vizijo in strategijo šele tedaj, ko se bodo države članice suvereno in v celoti odločile prenesti svoje pristojnosti na institucije EU.

Erhard Busek, predsednik Instituta za Podonavsko regijo in srednjo Evropo, je do zunanje politike EU bolj kritičen, vendar ostaja pragmatičen. EU ne deluje niti kot država niti kot skupnost držav, temveč nekaj vmes, kar se najlepše vidi na primeru zunanje politike. Od tu po njegovem mnenju izhaja bistveno vprašanje, ali si države članice EU sploh želijo skupno zunanjo politiko. Velika pomanjkljivost pri oblikovanju skupne zunanje politike EU je tudi institucionalna neučinkovitost. Pri odločanju glede zunanje politike sodeluje preveč institucij, njihove pristojnosti pa so preveč razdeljene in hkrati premalo definirane. Pri oblikovanju zunanje politike EU je po njegovem mnenju pomembno javno mnenje, ki pa ga ni dovolj. Za oblikovanje javnega mnenja so pomembni mediji, vendar države EU ne zmorejo oblikovati pravega skupnega »evropskega medija« (npr. televizijskega programa). Poudaril je, da imajo pri oblikovanju javnega mnenja velik vpliv nevladne organizacije, vendar je premalo takšnih, ki bi se neposredno ukvarjale z zunanjo politiko. Na koncu pa je izpostavil še dve dilemi, s katerimi se evropski odločevalci neradi soočajo: varnostno-obrambne komponente, če ZDA ne bodo več pripravljene zagotavljati varnosti EU, in energetske varnostne komponente.