Drugi panel drugega dne mednarodne konference Evropski državljani za evropsko zunanjo politiko, 5. oktobra 2013, je nosil naslov Evropska zunanja politika – med teorijo in prakso. Namen panela je bil razpravljati o tem, kako je zunanja politika EU opredeljena v teoriji (pogodbe, strategije, politični dokumenti) in kako se izvaja v praksi (kako EU in posamezne države vodijo zunanjo politiko). Panel je povezoval Igor Kovač (REFORMISS), ki je uvodoma izpostavil, da ni uspešnega izvajanja politike v praksi, če ni dobre teoretske podlage.

Iveta Radičová, bivša premierka Slovaške in predavateljica na Univerzi Comenius v Bratislavi, je v svojem govoru izpostavila, da je na evropskem kontinentu potrebno razločevati med tremi različnimi entitetami: Evropo, Evropsko unijo in evroobmočjem. Vsaka entiteta zase predstavlja svoj sistem in s tem svojo zunanjo politiko. Zaradi tega je Evropa razdeljena po treh različnih oseh: družbeno-gospodarska (razvojne razlike med severnim in južnim delom Evrope), konsolidacija demokracije (način in obnašanje držav v različnih institucijah EU) in državne karakteristike (dejanska vloga države in pričakovana vloga držav po mnenju ljudi). V svoji predstavitvi se je dotaknila tudi vprašanja spoštovanja skupnih zavez: zakaj imamo mednarodne pogodbe, če se jih države ne držijo. In če se jih ne držijo, pomeni, da ne morejo prispevati k oblikovanju skupnih strategij in vizije. 

David Criekemans, predavatelj na Univerzi v Antwerpnu, je v svoji predstavitvi prikazal oblikovanje zunanje politike EU na primeru varnostne politike. EU je pri oblikovanju varnostne politike sposobna pripraviti zgolj ad hoc dokumente, o katerih se lahko države trenutno poenotijo, hkrati pa upoštevajo aktualne mednarodne razmere. Ad hoc strateški dokumenti so lahko kratkoročno učinkoviti, dolgoročno pa precej neaktualni. V tej luči je izpostavil primer strateškega premika pozornosti ZDA z evro-atlantske regije na azijsko-pacifiško. EU dejansko nima razvite dolgoročne varnostne strategije v primeru, da se ZDA ne odločijo več zagotavljati njene varnosti. Hkrati je izpostavil tudi primer gledanja na energetsko preskrbljenost, kjer imajo ZDA jasno oblikovano strategijo, kako zagotoviti energente, medtem ko je EU še vedno nima. S pomanjkanjem jasne in v prihodnost usmerjene strategije pa dolgoročno EU nasproti velikim gospodarskim silam izgublja svojo konkurenčnost.

Gerhard Hafner, predavatelj na Univerzi na Dunaju, je poudaril, da Evropa v celotnem 20. stoletju ni imela skupne zunanjepolitične vizije, kar se odraža še danes. Za to pa je krivo tudi pomanjkanje evropske identitete in evropskega duha. To se v zunanji politiki jasno kaže na primeru evropske varnostne politike, ki je še vedno subsidiarna politika – najprej v odnosu do nacionalne politike kot tudi do NATO. Pomanjkanje evropskega zavedanja se v EU kaže tudi pri velikih državah. Med primeri je tudi Francija, ki želi v evro-sredozemskem prostoru igrati svojo igro, pri čemer pozablja na druge akterje in države v regiji.

Boštjan Udovič, predavatelj na Univerzi v Ljubljani, je v svojem prispevku izpostavil izredno pomembno vprašanje – vsi govorimo o skupni Evropi, skupni viziji, strategiji, politiki. Toda vprašati se je treba, kaj nam je sploh skupnega in kaj želimo, da postane skupno. Če želi EU doseči skupen dogovor, mora imeti jasen cilj. V tem trenutku pa ga nima. Zato je tudi nemogoče ocenjevati učinkovitost posameznih politik, med njimi tudi zunanje politike. Hkrati je izpostavil, da je težko doseči skupni imenovalec, saj se zdi Bruselj kot center odločanja za ljudi preveč oddaljen. Ljudje se zaradi te institucionalne oddaljenosti ne morejo poistovetiti s skupnimi politikami, zaradi česar se vedno znova zatekajo k državnim.