Zunanja politika EU – pravna podlaga in ustavna praksa

Ljubljana, 21. februar 2014, 16.00–17.30

Mednarodna konferenca z naslovom Večdimenzionalnost evropske zunanje politike se je začela v petek, 21. 2. 2014, s panelom Zunanja politika EU – pravna podlaga in ustavna praksa. Govorniki so bili prof. dr. Ernest Petrič, nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Bashkim Dedja, predsednik Ustavnega sodišča Albanije, dr. Nikolaus Bachler, sodnik Ustavnega sodišča Avstrije, in prof. dr. Erik Kerševan, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani. Namen panela je bil spregovoriti o tem, kakšna je pravna osnova za zunanjo politiko EU, kako pravo vpliva na zunanjepolitične odločitve in obratno, kako spreminjajoča se mednarodna skupnost vpliva na nastajanje novih pravnih praks.

Ernest Petrič je izpostavil primer človekovih pravic kot tisti zunanjepolitični element, ki je tako za države kot za EU izjemnega pomena, vendar pa hkrati včasih deluje nasproti zunanjepolitičnim ciljem. Zato je izrednega pomena za zunanjo politiko, da imajo države enak pristop in odnos do človekovih pravic. Opozoril je na različno pravno in ustavno prakso držav, kar lahko pripelje do popolnoma drugačnega razumevanja istih pravnih in zunanjepolitičnih terminov. Eden takšnih primerov je vprašanje nevtralnosti in suverenosti v zunanji politiki. Po njegovem mnenju bi morala ustavna sodišča v zunanji politiki igrati vlogo aktivnega igralca, vendar ne takšnega, ki bi posegal ali se vmešaval v izvajanje.

Bashkim Dedja je prav tako poudaril pomen človekovih pravic v zunanji politiki in izpostavil potrebo po hitrem zunanjepolitičnem ukrepanju, ko gre za življenja ljudi, in kot primer navedel problem Sirije. Države bi morale tvorno sodelovati z mednarodnimi institucijami, ki imajo vzvode za preganjanje in kaznovanje najhujših kršitev mednarodnega prava, kot so mednarodno kazensko sodišče ali Združeni narodi. Meni, da ima mednarodno pravo prevlado nad notranjim, vendar je lahko v notranje pravo preneseno na več načinov z namenom, da se kar najbolje prilagodi notranji realnosti. Hkrati pa je izpostavil, da je pravo lahko tudi politični dokument, saj vsebuje elemente in rešitve tudi za samo politiko.

Erik Kerševan je izpostavil težavo ustavne prakse kot tiste, ki lahko nasprotuje zunanjepolitičnim odločitvam. To je ponazoril na primeru Švice, kjer nasprotovanje ustavne prakse mednarodnim pogodbam predstavlja pravi izziv tako diplomaciji kot tudi državam (v prvi vrsti državam članicam EU). Vendar pa ustavna sodišča in njihove odločitve ne morejo neposredno vplivati na izvajanje zunanje politike. Pripomorejo lahko k oblikovanju pravne prakse, ki se začne kasneje kazati v dejanskem stanju. Primeri to jasno potrjujejo, npr. pogodbe o EU, ustavne razprave v Nemčiji, arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško itd. Zadnji primer jasno kaže, kako težaven je odnos med odločitvami ustavnih sodišč in zunanjo politiko. Potem ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo, da je arbitražni sporazum v skladu z ustavo, sta vlada in diplomacija predstavila nove dokumente, ki bi lahko ob predhodnem poznavanju vodili do drugačnih zaključkov. S tem smo dokazali, da se diplomacija in ustavna praksa včasih popolnoma razlikujeta. Enako vprašanje bi se zastavilo, če bi odprli temo azila ali preseljevanj.

Nikolaus Bachler pa je poudaril, da bi lahko imele države EU enotnejšo ustavno prakso, če bi le bilo med državami več transparentnosti. S tem bi olajšali ne le proces odločanja ustavnih sodišč temveč bi prispevali k enotnejšim odločitvam, kar bi koristilo predvsem EU. Na drugi strani pa je izpostavil vprašanje prenašanja zakonodaje EU v notranjo pravno ureditev države. S tem se je dotaknil pristojnosti evropskih institucij in njihovega vpliva na oblikovanje notranjepravnih predpisov držav.

Video posnetek panela je dostopen na http://www.youtube.com/watch?v=fnnjC_YatUo.