Zunanja politika EU – geopolitični pristop

Ljubljana, 22. februar 2014, 14.30–16.00

Na začetku panela je Laris Gaiser na kratko povzel prispevek, ki ga je zaradi nezmožnosti udeležbe poslal general Carlo Jean, predsednik Centra za ekonomske geopolitične študije v Rimu. EU je največja svetovna promotorka miru in človekovih pravic. Z namenom pomoči in doseganja teh idealov tudi v drugih regijah sveta EU sodeluje v vojaških in obrambnih operacijah. Pomembnost EU torej leži v operacijah ohranjanja miru. Čeprav ima EU zelo omejen obrambni proračun, je veliko bolje opremljena, kot je bila pred 20 leti. Še vedno pa EU potrebuje pomoč ZDA – predvsem logistično in operacijsko podporo. Odnosi med EU in ZDA kažejo na pomanjkanje enotne politične volje EU, da odgovori na varnostna vprašanja kot ena entiteta. Šele ko bo evropska zunanja politika enotna, bo lahko začela graditi na tem, da postane pravi globalni varnostni igralec.

Ulrich Krotz, profesor na Evropskem univerzitetnem institutu, je poudaril, da očetje Evrope niso vedeli, kako doseči združenje Evrope – vedeli so, da je bil tisti korak nujen, če je želela Evropa in njeni narodi preživeti. Danes EU še vedno ni popolnoma enotna, kot bi morala biti, vendar je vloga posameznih držav manjša od pričakovane, kar je velik uspeh, če vse skupaj postavimo v kontekst odnosov z začetka 20. stoletja. Po drugi strani pa imamo sledečo tripartitno situacijo: nacionalne države in nadnacionalno entiteto, ki sobivajo skupaj predvsem na področju zunanje politike. V tem pogledu ima EU več glasov, ki niso vedno usklajeni. Zato živimo v razmeroma stabilni konstelaciji interesov med nacionalnimi državami preteklosti in poenoteno skupno evropsko prihodnostjo.

Milan Brglez z ljubljanske Fakultete za družbene vede je poudaril, da je zunanja politika bolj ali manj družbena storitev. In v tem trenutku imamo zelo tekmovalno družbo. V tem duhu je torej zelo težko graditi notranje zaupanje in hkrati skupne zunanje aktivnosti. Največja težava je najti konsenz, posebno kadar so prisotni močni nacionalni interesi. Glavno vprašanje skupne zunanje politike EU je torej, za koga naj bi bila narejena. Za države članice ali za evropske državljane? Tudi kadar je v zunanji politiki dosežena enotna odločitev, se lahko mnenja v praksi popolnoma razlikujejo.

Alistair Shepherd z valižanske Univerze v Aberystwythu je izpostavil, da je EU poseben zunanjepolitični igralec, še posebej ker si prizadeva za cilje, ki so skupni celotni mednarodni skupnosti in sistemu. Evropski politični odločevalci priznavajo, da so notranji in zunanji izzivi tesno povezani (kot so npr. priseljevanje in terorizem). Vendar je ključni izziv za prihodnost vprašanje varnosti ter kako to vprašanje narediti bolj smiselno. EU v tem trenutku ni sposobna poslati večjih vojaških enot na različne svetovne lokacije in kaže, da jih ne bo niti v bližnji prihodnosti. Namesto tega so misije manjše in bolj ciljno usmerjene. Zatorej je EU dosti uspešnejša pri tistih politikah in varnostnih vprašanjih, ki zadevajo vsako državo članico (kot sta npr. organizirani kriminal in piratstvo).

Igor Kovač, vodja ljubljanske pisarne Regionalnega foruma za mednarodne in strateške študije (REFORMISS) in podpredsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je na začetku izpostavil nekaj izzivov, s katerimi se EU sooča navznoter in navzven. Notranji izziv je zagotovo, kako preseči nacionalne pristope v zunanji politiki in delovati bolj enotno, še posebej ko gre za oblikovanje skupnih ciljev EU. Na drugi strani pa mora navzven najti pot, da se bo lahko odzivala na izzive, ki jih predstavljajo države BRICS, NATO in druge mednarodne organizacije. Ko bo EU sposobna odgovoriti na ta vprašanja, bo postala močan in pravi mednarodni igralec.

Video posnetek panela najdete na naslovu http://www.youtube.com/watch?v=lCTyz1z22cA.