Trst, 26. april 2014, 12.30–13.45

Samo Pahor, predsednik tržaškega družbeno-političnega društva Edinost, je v svojem uvodnem nagovoru izpostavil dejstvo, da se manjšinske pravice ne uresničujejo v skladu z zakoni. Čeprav so manjšinske pravice zapisane tako v državnih kot mednarodnih pravnih dokumentih, jih države ne izvajajo v celoti. To je posledica dejstva, da so manjšinske pravice obravnavane kot dodaten sklop pravic (in naj bi pripadniki manjšin s tem imeli več pravic kot večinsko prebivalstvo), čeprav so v resnici zgolj odraz dejanskega stanja okolja in so namenjene ohranjanju njegovih posebnosti.

Stane Baluh, direktor Urada za narodnosti Republike Slovenije, je poudaril, da je ta urad eden najstarejših v Sloveniji, saj je bil ustanovljen že v času Jugoslavije, kar je kaže na pomembnost položaja narodnih manjšin. Poudaril je, da so manjšinske pravice v Sloveniji zapisane že v Ustavi (najpomembnejši je 64. člen), ki daje manjšinam veliko težo. Poleg pravic, kot so ustanavljanje samoupravnih skupnosti, izobraževalnih institucij in drugih manjšinskih institucij, imata obe narodni manjšini v Sloveniji tudi svojega predstavnika v Državnem zboru, kar ni praksa povsod v Evropi. V splošnem Slovenija zelo dobro skrbi za narodne manjšine v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Nesoglasja rešuje z neposrednim dialogom, kar je prav tako sodobnejši pristop na evropski ravni. Slovenija je prav tako s svojo dobro urejeno manjšinsko zakonodajo aktivna v Evropi in drugih mednarodnih institucijah, vendar s svojimi predlogi težje uspe, saj njeni pristopi niso vedno primerni za reševanje podobnih situacij v drugih državah.

Bahrija Sejfić, predstavnica Urada za človekove pravice in pravice narodnih manjšin Republike Hrvaške, je izpostavila dejstvo, da Hrvaška priznava 22 narodnih manjšin, zato se mora še posebej posvečati tej tematiki. Hrvaška daje velik poudarek boju proti ksenofobiji in rasizmu, saj sta oba pojava največji grožnji mirnemu sobivanju. Zaradi velikega števila narodnih manjšin vidi Hrvaška najboljši način zaščite manjšinskih pravic preko zakonodaje (tako na državni kot evropski in mednarodni ravni). V praksi se država trudi doseči čim več sporazumov z narodnimi manjšinami, da se zagotovi izvajanje manjšinskih pravic na eni strani in ščiti strpno sobivanje na drugi. Na primeru Vukovarja je predstavila konkretne aktivnosti (delavnice, seminarje, medkulturne dogodke idr.), s katerimi želi Hrvaška ustvarjati okolje strpnosti, zaupanja in mirnega sobivanja.