Ljubljana, 18. oktober 2014, 9:00–10:30

Peter Zimmerman, podpredsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je v svojem uvodnem nagovoru poudaril vlogo Evrope, ki mora postati bolj enotna, v kolikor želi igrati večjo vlogo v zunanji politiki in postati globalni igralec. Poudaril je, da se za svoje pravice lahko borimo le, če jih poznamo. Nikakor ne gre zanemariti tudi dobrega informiranja ljudi, saj so informacije ključnega pomena za odločanje.

Celoten govor prof. Zimmermanna lahko preberete tukaj.

Tina Hočevar, podpredsednica Slovenske panevropske mladine, je uvodoma izpostavila pomen poznavanja zunanje politike EU, predvsem pa pravic, ki izhajajo iz tega naslova. To je pomembno področje ne le za državljane znotraj EU temveč tudi, ko se nahajajo v državah izven EU. Zato je koristno poznati vlogo in delovanje konzulatov in veleposlaništev, a je žal tovrstna tematika premalokrat izpostavljena.

Nataša Bergelj, ministrica svetovalka konzularnega oddelka Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), je izpostavila konzularno zaščito kot najpomembnejšo pravico državljanov in hkrati vlogo konzulatov. V vsakem diplomatskem predstavništvu se nahaja konzularni predstavnik. Poudarila je, da ima Slovenija slabo konzularno mrežo, zaradi česar težje zagotavlja konzularne storitve. Kot primer je navedla Afriko, kjer ima Slovenija zgolj eno veleposlaništvo (locirano v Kairu), kjer sta za konzularno področje zadolženi samo dve osebi. Vstop Slovenije v EU je močno olajšal delo, saj je Slovenija s tem dobila dostop in podporo številnih predstavništev drugih držav članic EU. Državljani so hitro osvojili pravico do uporabe konzularnih in diplomatskih storitev drugih EU držav, kjer ni prisotno predstavništvo njihove lastne države. Praksa kaže, da so državljani pred vstopom v EU v primerih izgube potnega lista mnogo težje reševali zadeve kot po vstopu v EU.

Konzularna predstavništva nudijo pomoč v vseh primerih, ko je potrebno njihovo ukrepanje (npr. v primeru izgube denarja ali dokumentov, aretacije, evakuacije). Ker je v veliki meri izid posredovanja odvisen od konzula, je pomembno, da se osebje na konzularnih predstavništvih nenehno dodatno izobražuje. Hkrati pa morajo biti uslužbenci konzulatov kreativni in iznajdljivi, saj so situacije, ko je potrebno ukrepati, mnogotere. Kot primer je navedla evakuacijo sedmih oseb iz Sirije, kjer je bilo potrebno hitro ukrepati in združiti moči za uspešno opravljeno nalogo. Poudarila je, da je zelo pomembno, kdo je konzul in kako se angažira, saj je uspešnost odvisna tudi od volje.

Aleška Simkič, nekdanja namestnica stalnega predstavnika Slovenije pri Organizaciji Združenih narodov (OZN), je izpostavila, da se zunanja politika države z vstopom v EU ne spremeni, spremeni pa se doseg in izvajanje nalog. EU ima poseben status v OZN, saj lahko sodeluje v razpravah kot članica, vendar nima pravice glasovanja. EU ima v zelo visokem odstotku enotno stališče do vprašanj OZN. Izpostavila je, da male države (kot je Slovenija) delujejo bolj na bilateralni osnovi, medtem ko delovanje znotraj večje skupine prinaša prednosti in večji vpliv na odločanje. Druga prednost je uspešnost in učinkovitost lobiranja EU v primerjavi z eno samo državo, če skuša sama uveljaviti interes v mednarodni organizaciji. Tretja prednost je dostop informacij, saj država z vstopom v EU pridobi podatke in dostop do informacij tudi drugih držav članic. Četrta prednost pa je, da informacije, ki jih podajajo državljani veliko lažje dosežejo druge države in institucije (ta t. i. pristop od spodaj navzgor se znatno okrepi).

Kljub vsem naštetim prednostim pa je potrebno dodati, da vsaka država članica EU hkrati nosi odgovornost za vse informacije in celotno skupnost – čeprav včasih to ni v njenem interesu. Potrebno pa je poudariti, da se lahko članica EU posluži opcije sistema porazdelitve bremena (ang. System of Burden Sharing), kar pomeni, da lahko članica EU vsebinsko pokriva določeno temo, ki jo zadeva, preko druge članice EU, če ima ta več izkušenj in znanja s tega področja. Na koncu je Simkičeva kot zanimivost k vsemu dodala, da so države, kot so Indija, Brazilija in Gvatemala, na začetku nasprotovale temu, da bi EU imela svoj glas, saj so videle EU kot mednarodno organizacijo in ne kot državo.

Posnetek konference si lahko ogledate tukaj.