Ljubljana, 18. oktober 2014, 11.00–12.30

Vanja Gavran, predsednik Panevropske unije Bosne in Hercegovine, je uvodoma izpostavil, da obstajajo velike razlike med državami članicami EU in tistimi državami, ki želijo članice postati. Za države Zahodnega Balkana je prihodnost še vedno v EU, vendar pa je navdušenje zaradi gospodarske krize, ki vlada v EU, zbledelo. Ljudje in politiki so začeli drugače razmišljati, predvsem pa so postali bolj pozorni, kaj se dogaja v EU. Države, ki želijo postati del EU, pričakujejo jasne in konkretne odgovore s strani EU, predvsem pa enoten pristop do vseh držav.

Boštjan Ploštajner, predstavnik IFIMES Ljubljana, je povedal, da so prebivalci držav Zahodnega Balkana zainteresirani za vstop v EU, vendar se sprašujejo, kje so ovire, da ne morejo pristopiti kot polnopravni člani. Prva večja ovira je zagotovo politična volja EU, druga je soočanje EU z lastnimi problemi, tretji pa je varnostni razlog zaradi nestabilnosti v regiji. Države, ki se želijo pridružiti EU, pa imajo težave tudi, ker EU vstop pogojuje s sprejetjem določenih pravil, s katerimi se vse države ne morejo v celoti poistovetiti. Hkrati pa je v zadnjih letih zaradi gospodarske krize EU postala manj zaželen cilj (socialna varnost je manjša, brezposelnost je velika ipd.). In ravno nizka gospodarska rast je eden glavnih razlogov, zakaj so postale države Zahodnega Balkana nekoliko zadržane do evropskega povezovanja. Zadnji primer je krepitev bilateralnih odnosov med Srbijo in Rusijo, ki jasno kaže na to, da EU ne sprejema pravih odločitev za države Zahodnega Balkana. Rusija nudi Srbiji tisto, česar ji EU ne – to pa sta dva osnovna elementa: varnost in gospodarsko rast. Zato bi morala EU resno razmisliti, kaj lahko konkretnega stori na področju zunanje politike na Zahodnem Balkanu. Po drugi strani pa si ljudje vedno glasneje sprašujejo in tehtajo dvoje argumentov: a) EU je privlačna, ker so ljudje proti korupciji in klientelizmu ter vidijo evropske vrednote kot tiste, ki pomenijo napredek države; b) oklevajo glede vstopa v EU, saj ni več tako privlačna kot pred gospodarsko krizo. In kot je poudaril na koncu so ravno tovrstne konference odlična priložnost za razmislek in pogovor o obravnavani tematiki.

Nicholas Whyte, bivši direktor Independent Diplomat Bruselj in direktor APCO Worldwide, je izpostavil dejstvo, da EU daje okvir za povezovanje in prostor za mediacijo. Proces integracije je za Evropo ključnega pomena, če želi postati pravi globalni akter. Vendar bi morala EU več moči usmeriti v delo na terenu, da bi prepričali države, ki želijo postati del EU, da je evropska pot za njih prava. Žal pa EU na terenu vse prevečkrat kaže svoje pomanjkljivosti oziroma neenotnost. Velika težava, ki jo je izpostavil, so evropske institucije, ker ne delujejo usklajeno, sploh pa nimajo dolgoročne vizije in strategije svojega delovanja, saj večino časa namenijo za notranja usklajevanja. Posledično pa tudi celotna EU nima zunanjepolitične in varnostne strategije, še manj pa za posamezna področja (kot npr. Mali, Tunizija, Somalija). Opozoril je tudi na ne najboljšo organiziranost evropske službe za zunanje dejavnosti (EEAS – European External Action Service). Kot je izpostavil, je situacija na zunanjepolitičnem področju resna, ni pa brezupna. Zato se mora EU uspešno soočiti z več izzivi in odgovoriti na nekatera ključna vprašanja, kot so širitev EU, politika do Vzhoda in politika do Sredozemlja. To so tista ključna zunanjepolitična vprašanja, ki bodo v veliki meri določala prihodnjo zunanjepolitično usmeritev in delovanje EU. Vendar kot je ugotovil, je velika težava v institucionalnem deficitu – EU še vedno preveč časa nameni usklajevanju nacionalnih interesov in posameznih blokov držav. Evropske institucije se morajo zato nujno prilagoditi novim geopolitičnim razmeram in predvsem novim konstelacijam moči znotraj same EU.

Posnetek si lahko ogledate tukaj.