Ljubljana, 18. oktober 2014, 14.00–15.30

Pavol Drlička, podpredsednik Panevropske unije Slovaške, je uvodoma izpostavil, da EU nujno potrebuje trdno in enotno zunanjo in varnostno politiko, če želi v svetu igrati stabilnega in kredibilnega strateškega partnerja v odnosu z drugimi regijami. Hkrati pa je opozoril na dejstvo, da lahko le EU uspešno in konkurenčno sodeluje v gospodarskih, zunanjepolitičnih in varnostnih procesih, saj so posamezne evropske države še vseeno premajhne, da bi lahko nadomestile potencial, ki ga ima celotna EU.

Abdelhamid El-Zoheiry, predsednik Evro-sredozemske univerze, je uvodoma izpostavil, da je sredozemska regija zaradi političnega dogajanja prestajala težka leta. Spomnil je na napačno uporabo pojma Arabska pomlad, saj ni šlo za arabsko revolucijo, ki bi se začela odvijati spomladi. Šlo je ljudske proteste in vstajo novih političnih skupin. EU je v tej sredozemski zgodbi igrala zelo neveščega igralca, saj je gospodarsko sodelovanje (ki je ključ za uspešen razvoj) pogojevala s stopnjo demokracije. Hkrati pa EU dela veliko razliko med vzhodnim in južnim partnerstvom, saj vzhodnemu ponuja evropsko prihodnost, pri južnem pa sodelovanje ponovno pogojuje z razvojem demokracije. EU za sredozemsko regijo nima pravega posluha za naslavljanje pravih vprašanj, ki so razvoj civilne družbe, zmanjševanje stopnje revščine, zagotavljanje družbene pravičnosti, spodbujanje sodelovanja jug-jug ipd. V kolikor bo EU gospodarsko sodelovanje južnega dela Sredozemlja pogojevala s stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic, bo to južne države odvračalo od evropske usmerjenosti. To so namreč občutljive teme, ki jih te države razumejo kot vmešavanje v notranje zadeve. Največjo napako na omenjenih predpostavkah sta storili EU in ZDA, ko so se vojaško in politično vmešali v rušenje režimov držav v južnem delu Sredozemlja brez kakršne koli vizije in strategije o tem, kako po tem graditi družbo, politični sistem in gospodarstvo. Če si želi EU povrniti ugled v tej regiji, bo morala začeti uporabljati druge, mehke pristope, kot so znanstvena diplomacija ter spodbujanje raziskav in izobraževanja. EU se mora zavedati potenciala velikega števila mladih ljudi v državah južnega Sredozemlja – na drugi strani pa struktura prebivalstva EU kaže trend večanja števila starejših državljanov. V kolikor bo EU spoštovala posebnosti družb južnih držav Sredozemlja, si bo znova pridobila ugled, hkrati s tem pa možnost vplivanja na pospešitev demokratizacije.

Alessandro Minuto Rizzo, bivši namestnik generalnega sekretarja zveze NATO, je spomnil, da je bistvo povezovanja EU gospodarske narave. Varnost in zagotavljanje miru sta bila v začetku nastajanja evropskih skupnosti v celoti odvisna od ZDA. Šele v začetku 90. let 20. stoletja je Evropska skupnost začela razmišljati o celovitejši varnostni strukturi in pripravi skupne zunanje in varnostne politike. Ker gre za kompleksno in občutljivo politiko, se je EU tega vprašanja lotila po Monnetovem sistemu. Dokončno je EU zunanjo in varnostno politiko institucionalizirala z Lizbonsko pogodbo, ko je bila hkrati ustanovljena evropska služba za zunanje delovanje (EEAS – European External Service Action). EEAS je v veliki meri poenotil različne nacionalne interese na področju zunanje politike, vendar bo potrebno še veliko časa in energije, preden bo evropska zunanja in varnostna politika enotna. O tem, ali je EU globalni igralec ali ne, je potrebno gledati z več vidikov. Če gledamo evropsko varnostno politiko, potem EU še ni pravi globalni igralec, saj sama ne zmore zagotavljati dovolj varnostnih sil, da bi nadzorovala katero izmed svetovnih kriznih žarišč. Če pa gledamo evropsko okoljsko politiko pa lahko ugotovimo, da je EU v tem oziru zelo enoten in močan globalni igralec, saj so stališča in interesi na tem področju precej usklajeni. V zaključku je dejal, da evropske zunanje politike ne smemo preveč kritizirati, saj je to najmlajša evropska skupna politika in bo potrebovala čas, da se dokončno razvije.

Ana Bojinović Fenko, visokošolska učiteljica na Katedri za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede v Ljubljani, je EU postavila v okvir medregionalnega sodelovanja, ki se ¸je skozi zgodovino nastajanja regij precej spreminjal. Pred letom 1990 je bila Evropska skupnost stičišče svetovnega medregionalnega povezovanja. S tem je služila kot model regionalnega povezovanja drugim svetovnim regijam, sodelovanja na področju trgovine in gospodarskega razvoja ter bila hkrati osnova za proučevanje odnosov sever-jug znotraj teorij mednarodnih odnosov. Po letu 1990 so se razmere v svetu korenito spremenile, kar je vplivalo tudi na nastajanje novih svetovnih stičišč (npr. ASEAN). Prvič se je vzpostavilo trojnost medregionalnega sodelovanja med EU, NAFTA in ASEAN. Hkrati s tem pa so začele veljati nove norme medregionalnega sodelovanja, ki so v ospredje postavljale funkcionalnost, politično sodelovanje in izjemno pomembno pogojevanje. Ne glede na vzpon drugih svetovnih regij je EU še vedno nekaj posebnega in se razlikuje od drugih predvsem zaradi načina delovanja, cilja, ki ga želi doseči, ter najpomembnejše, v razumevanju načela suverenosti (kar se odraža v glasovanju, sestavi svetov, odborov ipd.). Druge svetovne regije dajejo večji poudarek na gospodarsko sodelovanje in sodelovanje jug-jug. EU kot regija je torej v svetovnem pogledu še vedno vzor drugim, kako lahko različne države uspešno sodelujejo, ne da bi bile pri tem odrinjene na rob odločanja.

Bojan Grobovšek, predsednik Društva za mednarodne odnose Slovenije, se je osredotočil na sodelovanje EU-Latinska Amerika in na pogled Latinske Amerike na EU. EU in Latinska Amerika sta dve svetovni regiji, ki lažje sodelujeta predvsem zaradi jezikovne bližine. EU je za Latinsko Ameriko tudi velik in pomemben trgovinski partner, ki skuša v zadnjih letih vse bolj vključevati tudi organizacije civilne družbe. Vendar pa EU ni učinkovita pri pogajanjih o tesnejšem sodelovanju zaradi svojega rigidnega ustroja in zaradi preveč neenotne zunanje politike. Kot primer je navedel pogajanja med EU in MERCOSUR, ki so se začela leta 1990 in še vedno niso zaključena. Na začetku pogajanj je imel MERCOSUR v mislih strukturo podobno EU, saj je bila v tistem obdobju EU vzor regionalnega povezovanja. Ker EU ni mogla pravočasno poenotiti različnih državnih interesov, se je predvsem Brazilija začela obračati k drugim regijam in iskati svoj lasten model povezovanja. Hkrati pa je EU v očeh Brazilije (kot gospodarsko najpomembnejše južnoameriške države) izgubila podobo enotnosti, zato nanjo gledajo kot na posamezne države. In tu je EU kot celota gospodarsko največ izgubila, saj Brazilija v največji meri sodeluje le z velikimi evropskimi državami. Hkrati pa se v Latinski Ameriki zavedajo, da EU preživlja težke gospodarske čase, ki vplivajo na sodelovanje. EU ima v očeh Latinske Amerike še vedno velik potencial, da igra pomembnega in strateškega partnerja, vendar se mora nujno poenotiti tako v zunanji politiki kot drugih politikah.

Posnetek si lahko ogledate tukaj.