Slovensko panevropsko gibanje je v sodelovanju z Avstrijskim panevropskim gibanjem organiziralo zadnjo, peto mednarodno konferenco v okviru projekta JOCICEF z naslovom Future of Europe: European Identity and EU Political Lanscape, ki je potekala od 15. do 17. februarja 2019 na Dunaju (Avstrija). Namen konference, ki se je v dveh dnevih skupaj udeležilo preko 300 udeležencev iz 24 držav (Avstrija, Ukrajina, Nemčija, Madžarska, Slovenija, Španija, Francija, Italija, Kosovo, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Slovaška, Češka, Latvija, Švica, Belgija, Luksemburg, Danska, Poljska, San Marino, Grčija, Finska in Gruzija), je bil spregovoriti o prihodnosti Evropske unije, izzivih na področju odločevalskega procesa (kako politike EU približati državljanom in jih aktivneje vključiti v proces) ter o pomenu evropskih volitev za nadaljnje evropske integracije in obvladovanju populizmov in evroskepticizma. Dogodek je bil sestavljen iz 4 vsebinskih panelov, uvodnih razmišljanj ter aktivnim udejstvovanjem udeležencev.

Uvodni nagovori so bili namenjeni predvsem razmišljanjem o tem, kako posamezniki in institucije vidijo delovanje EU, kateri so največji izzivi, ki jih bo morala EU nasloviti, kakšne politike bi morala EU izvajati, da bi naredila EU enotnejšo in močnejšo tako navznoter kot navzven ter kako lahko projekti, kot je JOCICEF, prispevajo k oblikovanju predlogov in odgovorov na ta vprašanja.

Laris Gaiser, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, je uvodoma izpostavil, da je Evropa nenehno pod pritiskom. Evroskepticizem je v zadnjih letih postal t. i. mainstream, predstavlja življenjsko grožnjo Evropi in ima globoke zgodovinske vzroke, ki se vlečejo skozi celoten integracijski proces. Panevropa je bila vedno tesen opazovalec evropskih politik in zato tudi med največjimi kritiki, vendar pa je vselej predstavila rešitve ali predlagala dodatne analize za marsikatero evropsko politiko. Gre za doprinos k oblikovanju skupnih stališč in ne za razdiranje že tako šibkih vezi. Kot je poudaril, bi se morala Evropa znova vrniti k svojim koreninam in kapitalizirati njihovo zgodovinsko in politično dediščino. Predvsem pa bi morali priti politični odločevalci do nas, državljanov, in nas vprašati, kakšno Evropo si želimo.

Karl von Habsburg, predsednik Avstrijskega panevropskega gibanja, je izpostavil, da mora imeti EU večje pristojnosti na področju zunanje in varnostne politike, saj sta ti dve politiki osnovni za evropski integracijski proces. Panevropa je celotna Evropa! Ta star panevropski slogan je še vedno nujen in aktualen, še posebej, če pogledamo na širitveni proces in države Zahodnega Balkana. EU mora v to regijo »izvažati« varnost in stabilnost, sicer bodo v nasprotnem primeru druge svetovne velesile ustvarile vakuum. Enako velja za Ukrajino. Poudaril je, da se morajo nacionalne države zavedati, da nekaterih problem same ne bodo zmožne reševati. Evropa ne sme temeljiti na načelu pokroviteljske blaginje, temveč na načelih svobode, odgovornosti in vladavini prava.

Michael Löwy, direktor urada za mednarodne odnose pri Zvezi avstrijske industrije, je v uvodnem govoru izpostavil, da je industrija zelo pro-evropska in si želi tesnejše evropske integracije. Kot je poudaril, je zveza avstrijske industrije nekako avantgarda za evropsko politiko. Ključni evropski izziv je, kako skupaj zagotoviti konkurenčnost na globalnem trgu in ne povečati tekmovalnosti med državami članicami. Za to pa potrebujemo ustrezne kvalifikacije, izobraževanje, usposabljanja in inovacije.

Alain Terrenoire, predsednik Mednarodne panevropske unije, je poudaril, da EU potrebuje svojo lastno geopolitiko in obrambno unijo. EU mora postati neodvisna od ZDA in se sposobna sama soočiti z izzivi, ki jih prinašajo odnosi z Rusijo, islamski terorizem idr. Izpostavil je, da nacionalizem nikakor ni rešitev za nacionalne probleme, saj iz takšnega načina razmišljanja težava kmalu postane evropska. Evropa bi morala ponovno začeti delati več na svoji lastni identiteti.

Karoline Edtstadler, državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve Republike Avstrije, je uvodoma izpostavila, da imajo različne države članice različne težave in izzive – izzivi na področju kmetijstva so drugačni kot na področju urbanizacije. Evropa je zgrajena na načelu »združeni v različnosti«, vendar mora biti ta slogan dovolj močan, da ga bodo državljani slišali in razumeli. Z nekaterimi izzivi je mora Evropa soočiti  čimprej. Eno od področjih je zagotovo varovanje svojih zunanjih meja, a mora hkrati ustrezno urediti azilni sistem.

Uvodne nagovore si lahko ogledate tukaj.

 

Prvi panel z naslovom Več evropske integracije za manj evroskepticizma, ki ga je moderirala Teodora Ladjić iz Panevropske unije Črne gore, je bil namenjen razpravi o tem, kakšne politike bi morala začeti izvajati EU, da bi ljudi povezala v boju proti oblikovanju populističnih in evroskeptičnih skupin, katerih cilji so destabilizacija EU, posledično njena slabitev in končno razpad na nacionalne države.

György Nógrádi, Univerza Corvinus (Madžarska), je uvodoma izpostavil dejstvo, da je imelo veliko evropskih držav svoje kolonije, medtem ko jih Madžarska ni imela. Tudi to močno prispeva k dejstvu, da Madžarska ni zainteresirana, da bi gostila migrante iz bivših kolonij drugih evropskih držav. Poudaril je, da je bila leta 1989 vizija bivših socialističnih držav zelo jasna – članstvo v EU in zvezi NATO. Do težav danes prihaja tudi zato, ker EU nima jasne vizije, kaj in kakšna želi biti v prihodnosti. Že same države članice imajo precej drugačne poglede na to, kako bi se morala EU razvijati. Primer interpretacije vloge Rusije pove veliko: Poljska jo vidi kot grožnjo, medtem ko jo Madžarska ne dojema na ta način.

Jolanta Szymanska, Poljski institut za mednarodne odnose, je izpostavila dejstvo, da so pretekle krize ohromile EU in evropski integracijski proces – finančna in gospodarska na eni strani znotraj Evrope ter družbena in politična v njeni soseščini. Vse krize pa so bile močan preizkus za eno ključnih evropskih vrednot, tj. solidarnost. Leta 2016 so bile evroskeptične in populistične stranke močnejše kot kdaj koli prej. Vendar so istega leta volitve v nekaterih evropskih državah prinesle pro-evropsko orientirane politične oblasti. Od tega trenutka dalje se je začelo krepiti zaupanje v EU. Zadnji podatek Eurobarometra kaže, da več kot 60 % državljanov vidi EU kot pozitivno. Te rezultate gre pripisati več dejavnikom: a) evropske države so gospodarsko okrevale; b) migracijski tokovi so ustaljeni in na ravni pred migrantsko krizo; c) Brexit služi kot veliko opozorilo, kaj se lahko zgodi z nepremišljeno populistično retoriko.

Markus Tschank, član avstrijskega parlamenta, je izpostavil, da je eden od razlogov za evroskepticizem dejstvo, da EU leta 2015 ni ponudila odgovora na migrantsko in begunsko krizo. Hkrati je dejal, da dvomiti ne pomeni nujno nasprotovati, dokler ta dvom kaže na možnost boljših rešitev in reform. EU mora jasno definirati, kaj je v njeni pristojnosti in kaj je v pristojnosti nacionalnih držav. V zaključku je dejal, da mora EU zaščititi svoje meje, vendar obžaluje dejstvo, da so nekatere države članice nasprotovale avstrijskemu predlogu v času njihovega predsedovanja glede nadzora na mejah.

Posnetek panela si lahko ogledate tukaj.

 

Drugi panel z naslovom Evropska politična neenotnost – vzvod za evroskeptike, ki ga je moderiral Marko Balažic, Fokus 2031 (Slovenija), je bil namenjen razpravi o vlogi političnih odločevalcev pri vzniku evroskepticizma in njihovi komunikaciji z državljani.

Volodymyr Shulga, organizacija Evro-atlantske komunikacije (Ukrajina), je na kratko predstavil njihovo poslanstvo, ki je poglabljanje dialoga med ukrajinsko civilno družbo in EU. Z informiranjem o evropskih politikah želijo ukrajinskim državljanom približati dogajanje v EU ter jih spodbuditi k širši podpori evro-atlantskim integracijam.

Lojze Peterle, evropski poslanec iz Slovenije, je uvodoma izpostavil, da se pogovori o evropski identiteti vračajo nazaj na politično agendo, saj se moramo za dosego skupnih stališč najprej pogovoriti o osnovnih gradnikih EU. Kot je poudaril, se premalo zavedamo, da je Srednja Evropa zgodovinsko, kulturno in politično drugačna. Medtem, ko se je dobršen del Srednje Evrope in Balkana stoletja boril s turško prisotnostjo, so se lahko nekatere zahodne države ukvarjale z bolj eksotičnimi geografskimi območji. Ko je Zahod gradil skupnost miru, svobode in blaginje, smo se na Vzhodu borili za ohranitev  “zahodnih” vrednot pod komunistično diktaturo. In to ne samo za nas, ampak za celotno Evropo. Dotaknil se je elementa, ki dandanes moti veliko število ljudi, in sicer konservativnost, vendar je pojasnil, da se ta ne nanaša na čas oziroma preteklost ali tradicijo. Poudarek je na trajnosti, na ohranjanju tistega, kar omogoča kontinuiteto rasti. Več je vredna zvestoba koreninam, kot neprestano inoviranje in všečkanje. Korenine niso preteklost, ampak predpogoj za rast. In temu se mora EU resno posvetiti.

Martin Kastler, Ustanova Hanns Seidel, je opozoril na problem medijev in družbenih omrežij pri komuniciranju evropskih politik. Glede na to, da je medijska bitka neusmiljena, morajo novice čim hitreje priti do uporabnika. Pri tem pa je drugotnega pomena kakovost teh novic. Težava so tudi uporabniki, državljani, saj jih zanima predvsem šov. In temu so podlegli tudi (evropski) politiki – biti čim hitrejši, ekskluziven, zabaven in všečen. Vendar pa EU ni stvar zabava, temveč stvar dialoga in kompromisov. Evropske institucije morajo z državljani začeti komunicirati dobre in uspešne projekte, da ti vidijo neposredne učinke na njihovo življenje. To je eden od načinov, kako dvigniti zaupanje v evropske institucije in prihodnost EU.

Karlis Bukovskis, latvijski institut za mednarodne odnose, je izpostavil, da si v prvi vrsti vsi evropski državljani želimo živeti v varnem okolju. Zaradi tega imamo na EU dva cilja, ki ju moramo zasledovati: varnost in blaginja. Vse evropske države postavljajo ta dva cilja najvišje na svoje lestvice prioritet, nikakor pa se države ne morejo poenotiti o načinu, kako oboje dosegati. In ravno prepiri okoli poti do teh ciljev razdružujejo države, namesto da bi jih še tesneje povezovale. V EU imamo dve obliki evroskepticizma: a) tehnično obliko evroskepticizma, katerega cilj je na račun kritike evropskih politik pridobiti čim več političnih glasov; b) demagogija. Obe obliki sta za škodljivi tako za politike EU kot za samo evropsko prihodnost.

 

Tretji panel z naslovom Evropske volitve 2019 – novi obrazi, stara Evropa?, ki jo je moderiral Rainhard Kloucek, Panevropsko gibanje Avstrija, je bil namenjen razpravi o tem, kaj lahko pričakujemo od evropskih volitev, ki bodo potekale maja 2019, zakaj etablirane politične skupine izgubljajo svoj prostor ter zakaj so v porastu tako skrajno desne kot leve politične skupine.

Lukas Mandl, član avstrijskega parlamenta, je poudaril, da moramo vsi državljani igrati (pro)aktivno vlogo pri zagotavljanju in ohranjanju vrednot, ki jih predstavlja EU. Mir in blaginja nista samoumevni dobrini, temveč dva elementa, ki sta vedno na preizkušnji. Kot je izpostavil, če spimo v času demokracije, se bomo zbudili v diktaturi. Evropske državljane moramo pripraviti do tega, da se bodo začeli zanimati in vključevati v razprave o prihodnosti EU. Če jih v razpravah ne bo, jim bodo drugi  določili smernice prihodnjega razvoja. In ravno EU daje dovolj široko streho, pod katero lahko različni evropski narodi živijo na osnovi skupnih načel in vrednot.

Patrick Müller, Diplomatska akademija Dunaj, je izpostavil, da zgodovina EU kaže na to, da lahko politiki iz različnih političnih polov uspešno sodelujejo pri evropski integraciji, npr. Giscard d´Estaing in Helmut Schmidt ali Helmut Kohl in François Mitterand. Danes pa smo priča novemu pojavu ali fenomenu političnega ekstremizma tako z levega kot z desnega političnega pola, obojim pa je skupna proti-evropska drža. Kot je še poudaril, da bi lahko bila varnost novo področje sodelovanja oziroma v pristojnosti in interesu vseh političnih sil.

Jakub Wisniewski, Globsec politični institut (Poljska), je osvetlil eno najintimnejših zablod populistov in najresnejšo težavo, s posledicami katerih se morajo kasneje soočati nacionalne države kot tudi EU. Populisti gradijo svojo politiko na spretni retoriki, nepreverljivih informacijah, praznih obljubah ter prenosom krivde na zunanje dejavnike – in v največji meri je to (zelo priročno) EU. Kot je poudaril Wisniewski, bo populizem izginil takoj, ko bo volilno telo spoznalo, da za populističnimi parolami ni vsebine in strategije. Težave, ki jih imajo nacionalne države, nimajo ničesar opraviti z EU ali evropskimi integracijami. V prvi vrsti gre za globalizacijo in (ne)sposobnost nacionalnih držav prilagoditi se globalnim procesom – to pa daje odlično osnovo populistom, da za nacionalne težave krivijo zunanje dejavnike (npr. EU je bila kriva za gospodarsko krizo, zaradi EU imajo nacionalne države težave z migranti ipd.).

Nini Tsiklauri, avstrijska kandidatka za evropske volitve, se je uvodoma vprašala, kdo pravzaprav je in od kako lahko definira od kje prihaja, saj se je rodila V Gruziji, odraščala sedem let na Madžarskem, kasneje v Nemčiji ter sedaj živi v Avstriji. Kot je dejala, prihaja iz Evrope in je Evropejka. Poslala je pomembno sporočilo, da če si Evropejec, ne pomeni, da si izgubil svojo nacionalno ali regionalno identiteto. Kot je izpostavila, pa želi, da bi bila EU močnejša, predvsem na področju zunanjih in varnostnih zadev, saj je iz prve roke videla, kaj pomeni, ko je Rusija napadla Gruzijo – pogrešala je odločnejši evropski odziv.

Četrti panel z naslovom Prihodnost Evrope, ki ga je moderirala Annamária Csiszér, Panevropska unija Madžarske, je bil namenjena razpravi o pogledu v prihodnost, kakšno Evropo lahko pričakujemo leta 2050, katere velike politične projekte ima EU pred seboj ter kako se soočati z izzivi, ki jih predstavljajo njena neposredna soseščina kot tudi drugi globalni akterji (predvsem ZDA, Rusija in Kitajska).

Rajko Uskoković, panevropska unija Črne gore, je uvodoma predstavil prizadevanja Črne gore za vstop v evro-atlantske integracije. Kot je poudaril, si Črna gora želi čim hitreje vstopiti v Evropsko unijo, saj je njihova prihodnost v Evropi in ne kateri drugi regiji. V regiji je prisotnih precej interesov različnih držav in vse si ne želijo videti Črne gore v EU. Predvsem delajo na harmonizaciji njihovih politik z evropskimi, saj je to edino zagotovilo, da bodo izpolnili vse preostale kriterije. Po njegovem mnenju se mora EU zavedati, da imajo ljudje v Črni gori veliko zaupanje v prihodnost EU, zato pričakujejo tudi s strani EU več razumevanja in podpore.

Ihor Zhaloba, Panevropska unija Ukrajine, je prihodnost Evrope postavil predvsem v kontekst odnosov med EU in Rusijo. Uvodoma je izpostavil, da EU Rusije ne be smela gledati kot tekmovalca, temveč kot nasprotnika, saj je ruski interes oslabiti EU kot njeno sosedo. Močnejša kot je EU, šibkejše je delovanje Rusije v vzhodni Evropi. Kot je poudaril, si Ukrajina želi postati del zahodnega sveta in ne Rusije. Prav zato se je v zadnjih letih zvrstilo precej pobud in iniciativ v Ukrajini, katerih cilj je poglabljati odnose z Zahodom, predvsem pa z EU.

Lucia Mokrá, Comenius univerza Bratislava (Slovaška), je izpostavila predvsem dejstvo, da se Evropa sooča s krizo vrednot. Ko je bila EU v nastajanju, so vsi sledili načrtu A – jasni cilji in vrednote. Sedaj, ko smo vse to dosegli, pa nimamo načrta B, kako naprej. Vprašati se moramo, ali so človekove pravice, vladavina prava in solidarnost res tiste vrednote, ki jih vse države spoštujejo – če pogledamo prakso, bomo videli, da temu ni tako (vsako leto ogromno prijav kršenja človekovih pravic na evropskem sodišči za človekove pravice; nespoštovanje vladavine prava v marsikateri državi članici EU; odsotnost solidarnosti predvsem v gospodarskih pogledih). Evropski politiki bi zato morali usesti za mizo in se iskreno pogovoriti o tem, katere so resnično skupne vrednote in na katerih bi bilo mogoče znova graditi trdnejšo in enotnejšo evropsko prihodnost.

Posnetek panela si lahko ogledate tukaj.

 

Zaključne misli konference si lahko ogledate tukaj.

 

Medijske objave z dogodka: