Novice

Avstrijsko in Slovensko panevropsko gibanje sta v sodelovanju z univerzo Catania (Italija) 7 in 8. maja 2021 organizirala webinar z naslovom EU external borders and Schengen system in the light of migration challenges, ki je potekal v okviru projekta CITIMIG. Namen dogodka je bil spregovoriti o evropskih zunanjih meja, schengenskemu sistemu in vplivu migracij na upravljanje meja. Govorniki so se strinjali, da je najboljša rešitev upravljanja meja (tudi v povezavi z migracijami) skupna, evropska pot, saj so se individualna ad hoc reševanja izkazala za precej neuspešna. Dogodka, ki je bil sestavljen iz treh panelov, se je udeležilo 65 udeležencev iz 15 držav. Govorniki so svoje videnje postavili ob bok konferenci o prihodnosti Evrope in pozvali k udeležbi v tem edinstvenem evropskem projektu.

Prvi dan, 7. maja 2021, je Rainhard Kloucek, Avstrijsko panevropsko gibanje, uvodoma pozdravil vse sodelujoče in izpostavil, da je poleg evra, schengensko območje tisto, ki jo državljani najbolj občutijo kot pozitiven projekt Evropske unije. Zato je izjemnega pomena, da se o tem pogovarjamo, naslavljamo izzive, iščemo odgovore in predvsem prispevamo k tem, da bo sistem še naprej živ in se razvijal v smeri ene ključnih svoboščin Evropske unije – svobode gibanja. Prof. Daniela Irerra, univerza Catania, je poudarila, da je ta tema za Italijo ena ključnih, saj se dnevno srečujejo z velikimi migracijskimi pritiski, ki neposredno vplivajo na sistem upravljanja meja. Laris Gaiser, Slovensko panevropsko gibanje, je osvetlil dejstvo, da so trenutno vse sile uprte proti Schengenskemu sistemu (teroristični napadi, migracije, covid-19…), saj delujejo v smeri zmanjševanja svobode gibanja, za Evropsko unijo pa predstavljajo šoke, s katerimi pa se slabo sooča. Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo Schengenski sistem ter odprte meje – Schengen ni težava za Evropsko unijo, je kvečjemu rešitev. Karl von Habsburg, Avstrijsko panevropsko gibanje, je navrgel dejstvo, da je bilo leta 1985, ko je podpisan Schengenski sporazum, v zraku čutiti veliko čustev, saj je ta sporazum pomenil korak do evropske svobode gibanja. Danes sporazum in sistem jemljemo in dojemamo kot samoumeven, zaradi česar se zanj ne trudimo več, s čimer pa ta izjemen projekt ogrožamo. Evropska unija se poleg tega sooča še z enim velikim izzivom in to je neenakomerni razvoj, s čimer odpira pot nacionalističnim težnjam in apelom po več nacionalne države. Evropo bi morali videti kot rešitev, ne kot težavo nastalim nacionalnim težavam.

Fulvio Attina, profesor na univerzi Catania, se je v svojem razmišljanju osredotočil predvsem na upravljanje migracij, kaj te pomenijo za Evropo in zadevo postavil v svetovni kontekst. Kot je izpostavil, so migracije posledica številnih dejavnikov in teh bo vse več. Verjetno eden večjih bodo podnebne spremembe, ki bodo ljudi silile v tista območja, kjer bodo življenja najmanj ogrožena. Evropa v tem pogledu sama ne more reševati migracijskega vprašanja, saj je to svetovni problem. Ko se je pojavila kakšna svetovna kriza, se je mednarodna skupnost vselej odzvala z ustanovitvijo posebne mednarodne institucije, prav tako tudi za področje migracij. Vendar ko se pojavi množica mednarodnih institucij za reševanje istega vprašanja (migracije so takšno področje), lahko prihaja do neskladij, ki ovirajo uspešno upravljanje nastale situacije. Države se zato raje zatekajo k institucijam, ki so bližje njihovi regiji, saj poznajo razmere in jim tako zaupajo soupravljanje in določene kompetence.

Sanja Tepavćević, Institut za napredne študije Kőszeg (Madžarska), je povlekla vzporednice med migracijami v času Sovjetske zveze in Jugoslavije ter današnjimi migracijami. Vzroki so še vedno precej podobni (v prvi vrsti ekonomski, nato politični), le da se danes pridružuje več novih dejavnikov, ki jih včasih ni bilo (npr. oboroženi konflikti). Vendar leta 1985, ko je bil podpisan Schengenski sporazum, ta ni bil dosegljiv za državljane Sovjetske zveze toliko kot za državljane Jugoslavije. Kot zanimivost je izpostavila dejstvo, da pandemija covid-19 ni bistveno vplivala na migracije – te so potekale ne glede na zdravstveno situacijo.

Serena Timmoneri z univerze Catania in Elias Kindl iz Avstrijskega panevropskega gibanja sta kot povezovalca dogodka zastavila vrsto vprašanj, ki so pripomogli h kakovostnejši in poglobljeni razpravi.

Drugi dan, 8. maja 2021, smo gostili dva govornika, ki sta v obliki interaktivne delavnice predstavila svoje mnenje o izzivih, s katerimi se sooča Evropska unija ter se podrobneje dotaknili schengenskega sistema. Bent Nørby Bonde iz civilnodružbenega gibanja Europe Peoples' Forum (Danska) je uvodoma izpostavil, da se po nekaterih raziskavah 25 % državljanov počuti odtujenega od Evropske unije in da Evropska unija ne izpolnjuje njihovih pričakovanj. Nezaupanje v evropsko demokracijo po njegovem mnenju izhaja iz nezaupanja do demokracije v njihovih nacionalnih državah. Naloga evropskih institucij je, da tovrstne težave in izzive prepozna ter ponudi te državljanom sredstvo za sooblikovanje evropskih in posledično nacionalnih politik. Primer je konferenca o prihodnosti Evrope, s katero želi Evropska komisija na eni strani Evropsko unijo in njene odločevalske procese približati državljanom, na drugi pa jih dejavno vključiti v njihovo oblikovanje in izvajanje. Zato je kot medijski strokovnjak pozval udeležence k aktivnemu udejstvovanju, saj množica šteje. Kot največji evropski politični izziv pa vidi spremembo pogodb, kar je nujno za prihodnje uspešno in učinkovito delovanje Evropske unije. Vendar morajo tako Evropska unija kot države članice najprej izgraditi zaupanje do njenih institucij.

Iole Fontana iz univerze Catania je izpostavila, da bodo Schengen, migracije in azilna politika vedno večji izziv za evropske odločevalce in ena ključnih prihodnjih evropskih politik. Kot ugotavlja v svojih študijah se za vsako ad hoc krizo skriva dejansko kriza upravljanja – kdo kaj upravlja, kakšne so pristojnosti, kako jih določiti, kakšen je postopek itd. Vse to lahko traja predolgo, kar pogosto vodi do zaključka, da so evropske institucije preveč rigidne in nezmožne takojšnjega odziva. Migracije bodo tema, ki bodo še v prihodnje polarizirale evropsko javnost in politiko, zaradi česar bi morali tej temi (čeprav ni dnevna novica) posvečati največ pozornosti, saj iz tega kasneje izhajajo populizmi, ekstremizmi itd. Schengenske meje se ne bi smele ob vsaki krizi zapirati (kot so se npr. ob begunski ali covid-19), saj bodo ljudje vedno našli načine, kako prečkati meje. Če so evropski politiki pod vprašaj postavljali schengenski sistem kot takšen, bi morali najprej pod vprašaj postaviti sistem kriznega upravljanja, da ne bi schengenski sistem bil vsakokratna tarča in izgovor za zaprtje meja.

Udeleženci so v razpravi sodelovali preko različnih spletnih orodij in zanimivo je bilo videti odziv na tri vprašanja: zakaj je Evropska unija dobra, katere so največje grožnje evropskemu integracijskemu procesu ter kateri bi bil lahko naslednji skupni evropski projekt. Odgovori nakazujejo potrebo po nadaljnjih razpravah o tem, zakaj je Evropska unija potrebna, nadaljnji evropski integracijski proces pa nujen.